Zločin in kazen

Polž — Mon, 30 Aug 2010 21:51:46 GMT

Druga legendarna pesnitev nekega depresivca.

ZLOCIN IN KAZEN
I.

Ah, kak dolgcas...
Zopet nov otrok se rodi,
toda - ta je drugacen!
V njem pretaka le venozna se kri.

Njegova mati se je pregresila,
se Satanu zaobljubila,
sedaj je dobila, kar ji gre.
Otrok je ves moder, trpi,
kako le ne bi, ko samo venozno ima kri?

Dete je cudno, ne gleda, ne mizi,
dali so ga v sobo med ostale trpece ljudi.
V njej ubogi otrok lezi,
ob njem medicinska sestra bedi.

Bela vrata skripaje se odpro,
smeje vstopi Tujec in rece grdo, glasno:

"Haha, ta soba je mrzla,
poglejte ga, otrok kar trza -
od bolecin in hladu.
Kmalu bo mrtev, vrzimo ga psu!"

To rece ino pravi,
sestra slisi ga, se od jeze skoro zadavi,
od besa v glavi se ji zvrti,
injekcijo (v njej je kurare) vrze,
absurdni nesrecnik z iglo v srcu oblezi
in v strahotnih mukah vse bolj trdi.

Obraz se mu spaci in tak ostane,
kurare je hujsi od najhujse rane,
cloveku dihati ne pusti,
resitve pa ni in ni,
dokler kurare ne popusti (to se ne zgodi),
dokler se protistrup[a] ne dobi (tega ni),
dokler ne umrje ta, ki trpi.

Sestra sklanja se nad Tujcem in ga gleda,
zavedajoc se svojega dejanja postaja vse bolj bleda.
Ve, da pred sabo in svetom je odgovorna in kriva,
v stiski obraz z rokami si zakriva.

Kljub vsemu trezno glavo ohrani,
trupla znebila se bo,
ceprav vest ji to brani,
najbolje je tako.

Ko zvlece ga proc,
vrne se sestra k otroku, rekoc:

"Prekleto, tega sem pogubila,
namesto da z molitvijo se pokorila,
za greh tako se bom odkupila,
da tebe iz krempljev Smrti bom resila!"

"Kisik dobivamo s pljuci," si pravi,
kolesca vrte v njeni se glavi,
"pri tebi kisika v krvi skoraj ni,
torej tezava tvoja pljuca pesti."

Misli ji kar svigajo - glava kot cebelji panj,
solala se je namrec na Gimnaziji Kranj,
kjer za zivljenje se uci!
To sola le za pametne ljudi
in pametnejse od nase sestre ni.
Urno resitve prave se domisli,
hitreje kot kmet spravil seno bi na svisli.

V zilo mu iglo bo zabodla
in mu vanjo zrak bo spustila,
ce le sreca bo dobra,
biolosko potrebo po kisiku mu zadovoljila.

Res to stori
in zadovoljno ugotovi,
da srce otroku zivahneje bije
in da veselo z rokami po zraku vije.

Nenadoma srce se ustavi, malcek umre.
Sestra je prestrasena, sploh ne ve, za kaj gre.
Ko spozna, da z otrokom je tako,
da huje sploh biti ne more,
odloci se, da umrla bo,
in tako resila se zivljenja strasne more.

Iz predala ostro britev vzame,
kri curlja iz podolzne rane,
da potrdi svojo odlocitev prav zares,
prereze zapestje si se pocez.

Kmalu v trzljajih izkrvavi,
zlodej se njene duse polasti.
V pekel jo odvlece,
v ta dom nesrece,
zvepla, ognja in zla.
To pa je ze druga zgodbica...

Tradicionalni zakljucek:
Opomba Pikice: "S pljuci ni bilo nic narobe, pregrada, ki locuje srcna prekata, je imela luknjo, zato sta se venozna in arterijska kri mesali... S pljuci pa je bilo, kot pravim, najbrz vse v redu. O tem, kako poteka zastrupitev s strupom kurare in kaj je, ce dobis zrak v zilo, pa drugic..."

II.

Se spomnite gresne medicinske sestre?
Sedaj v neki cudni sobi negibno lezi.
Z veko trzne in se zbudi,
ceprav ni v njej niti kaplje krvi.

Trudno si z dlanjo oci pomane,
se vedno v krempljih omame,
se vedno v polsnu,
obide jo srh, po celu kaplje mrzlega potu.

Z roko si obrise potno srago in zagleda -
njena koza, vcasih polna, ziva, sedaj povsem bleda,
cez zapestje dva dolga reza,
cudno obcutje, kot strah, jeza.
Torej niso sanje, vse to je res,
en rez podolgem, drugi pocez.

Zalostna zakoplje obraz v dlani,
zajoce, v obupu mizi.
Sploh se ni vprasala,
kje je pristala;
sluti le, da dobro ni,
da spet zivi.

In prav ima, saj ponjo prihaja
sam Gospodar tega gaja.
Velik, cokat in rogat,
po zveplu smrdec, mozat,
s kozjo brado, sepajoc,
pri njej se ustavi, rekoc:
"Ne tarnaj, saj ni hudo,
se vedno imas celo telo.
Za jok in stok bo ze se cas,
ko te prebicam, ko vzamem usnjeni pas..."

Sestra ga zacudeno gleda,
vse huje ji je, v nje glavi popolna zmeda.

On vzame bic, tortura se pricne,
v peklu dobila bo poplacano vse,
kar na Zemlji se je pregresila,
v kraljestvu teme bo odsluzila.

Kriki, jecanje, nemoc,
vmes silovit smeh, pa udarec sekajoc.
Trpljenje polni sobano.
"Dovolj bo, pojdi z mano\"
ji rece,
ker hoditi vec ne more, za lase jo odvlece.

Po stopnicah navzdol jo vlece,
ona hlipajoce sepece:
"Milost, dovolj!"
"Zdaj zabavno bo se bolj!" odgovor se glasi,
iz dalje se ze slisi pokanje kosti.

"Jok in skripanje z zobmi,
prasica!
Veseli se, tvojega lica
se niti dotaknil se nisem!
Glavno se pride,
o kako rad mucim gresne cloveske gnide!"

Vlece jo mimo lomilca kosti,
pa natezalnice, tu so blescece osti,
ki kar cakajo kri.
Bojece gleda vanje, on pa ji prijazno razlozi,
da so te stvari za druge ljudi,
ona naj drugje trpi.

Pocasi sestra vstane, z glavo se skoraj dotakne nizkega stropa,
z olajsanjem in upanjem v oceh dalje stopa,
ne ve, ali naj se veseli ali zalosti;
radostna, ker se je natezalnice resila,
nesrecna, ker ne ve, kaj bo dobila.

Ko prehodita ze skoraj pol pekla,
pred tezkimi vrati se ustavita.
Na vratih tablica z njenim imenom visi,
skripaje odprejo se tezke duri.

Pogled ji po sobi zbezi,
v njej podobne stvari,
kot jih je srecavala ob poti
do sem - spomni se droga,
na katerem (povse zivo si se predstavlja nesrecnika uboga)
sta visela, z glavama navzdol,
na njunih razrvanih obrazih trpljenje in bol.
V vsakega se je zaganjal in ga grizel pes gladan,
tudi njo zeljno pricakuje doberman.

V drugem kotu petkotne sobe
(stene so kamnite, na vratih kriz, obrnjen narobe)
kolo velike kocije lezi,
videla je ze prej,
kaj na njem se godi,
po hrbtu ji neprijetno gomazi.

telo... pritrjeno na kolo,
roke... privezane na kolicke ob kolesu,
krci... po njegovem telesu,
ko se je kolo zavrtelo,
spomni se, kako je moza bolelo,
kako je hrescalo,
kako ga je skoraj preklalo.
Bil je le se gmota mesa in kosti,
vrh katere - kako groteskno - neposkodovana glava jeci.

[konec horificne, teribliozne memorije]

Ob steni lesena kad s predivom.
Princ teme vesel (v roki drzi vrc s pivom):
"Kot Meta se bos tu kesala,
dokler se ne bo zadnja nit prediva sezgala;
ko zmanjka ga,
prinesemo ti novega!"

Pri eni kadi druga kad -
v njej slanica brbota.
Ko jo gleda, zlodej se smehlja:
"Ko bos polna krvavecih ran,
ulezi vanjo se kak dan.
Pravijo, in to tudi meni tuje ni,
da sol najbolje klice pomori!"

Ko hudic novi dom dokoncno ji predstavi,
jo "pribliza" vsaki napravi,
ji izpuli nekaj zob,
jo vrze na pod
in zbrca kot pravi temni gospod,
le se vljudno pozdravi in gre svojo pot.

Sestra, mislec, da je to vse, kar lahko pretrpi,
kmalu novega mucitelja dobi.

. . . cez nekaj mesecev . . .

Vas zanima, kako sestra zivi?
Psst, pustimo jo, zdaj ravno spi.
Kadar v peklu pade noc,
odidejo mucitelji proc,
takrat vsak od njih po svoje gre
in pusti svoje zrtve, da spe.

Tudi sestra mirno spi,
po mukotrpnem dnevu povsem otrdi
v svoji postelji,
kateri se nadvse tesno prilega...
Pustimo jo spati!
Pustimo jo, ne odrekajmo ji pravice,
da pociva v objemu zelezne device!

Mali zeleni mož

Polž — Mon, 30 Aug 2010 21:31:28 GMT

Nekoč davno, v srednji šoli, je znani depresivnež ustvaril naslednjo pesnitev:

ZACETEK:

Mali zeleni moz

Razpokane ustnice se naslanjajo nad lijakom,
(vse pocne ravno tako kot mu je rekel diakon),
potegne ga iz petnih zil - mastic, da ne bo pomote -
in pljune v lijak, v katerem trza krak rjave krote.

Zeleni pljunek, imenujmo ga Ambroz, spolzi,
spolzi, ves masten kot je, skozi stare cevi.
Od podstresja, kjer bela kopalnica stoji,
Ambrozeva pot mimo stare kleti drzi...

Pozabil sem omeniti... to dogaja se na vasi,
kot vsako drugo hiso tudi to greznica krasi.
V podzemlju temnem tiha, smrdljiva jama...
tako odurna, pa vendar ocarljiva in - sama.

V to votlino Amroz prestrasen pripluje
a glej ga zlomka, kamor pripotuje,
tam ni sam; osamljen zeleni mozic ga gleda,
oba preplasena, oba tako bleda!
Ambrozu se posveti, kaj moz z njim storiti hoce -
ker v greznici ni jela, le voda od popoldanske toce,
pojedel ga bo! O groza in strah, sedem krizev in tezav,
nas mastic dosti je ze prezivel, a kako bo to zdrzal?

Mozic se mu pribliza in ga nemudoma posesa,
s hitrim srkom, le delcek sekunde Amrozu se ostane,
vdihne se zadnjic smrdljivi zrak te preklete jame
in se na pot navzdol po suhem grlu poda. [oklepajoca kao-rima]

Mali moz se oblizne zadovoljen in vesel,
sedaj ni vec tako ubog, kar precej je ze debel!
Matevz mu od zgoraj vsak dan nesebicno
poslje mastic ali dva - res licno.

Vsako jutro poslje Matevz navzdol kaksnega zelenega,
v veseli, srecni, zadovoljni simbiozi ali sozitju,
ne zavedajoc se sploh eksistence drug drugega,
zivita Matevz in mozicelj skoraj tako skupaj kot v enem bitju.

.... Pustimo ju, kot tudi vse druge! Naj zivita in zive!....

Opomba Pikice(tm): "To ni sozitje,
pri sozitju imata obe bitji korist,
tu pa zivi od pljunkov le zeleni mozic!"

KONEC

Smooth as slime (poetry)

Zločin in kazen

. . . cez nekaj mesecev . . .

Mali zeleni mož