Dosežki sovjetske jedrske tehnike - Premične jedrske centrale

Vseeno pa takrat Sovjeti niso odnehali. Nujno so potrebovali nekakšen sistem za napajanje radarskih central, ki so na daljnem severu sledile morebitnim napadom s strani ZDA. Prevoz nafte za napajanje radarskih central je bil zelo drag, zato so upali, da bodo z jedrskimi centralami lahko precej prihranili. V Belorusiji so zato zgradili jedrski raziskovalni center. Center so zgradili 7km stran od Minska, saj so v Minsku izdelovali težke tovornjake, na katere naj bi centralo potem namestili. V centru so med drugim uporabljali ene od prvih sovjetskih računalnikov - Minsk 22 in Minsk 32. S problemi so se ukvarjali več kot 20 let. Sredi 80. let 20. stoletja jim je končno uspelo - ustvarili so Pamir. Moč je bila sicer minimalna - le 630KW, vendar je reaktor deloval v temperaturnem območju od -50 do +50 stopinj Celzija, z enim polnenjem goriva pa bi centrala delovala najmanj leto in pol. Da so dosegli delovanje v tašnem razponu temperatur, so inženirji izdelali poseben hladilni sistem, v katerem je dušikov tetroksid spreminjal agregatno stanje. Tako so uspeli sestaviti sistem na treh tovornjakih - na enem je bila kontrolna soba s prostorom za posadko, na preostalih dveh pa reaktor ter hladilni sistem z generatorjem. Sestavljena sta bila dva primerka, eden je uspešno preživel vsa testiranja, drugi pa je bil še povsem nov, ko so program ustavili. Poleg teh dveh central so postavili tudi posebne stavbe, v katerih bi potem Pamirjem menjali gorivo. Na žalost so po černobilski nesreči delo ustavili. Poleg tega je sistem hlajenja, v katerem se uporablja strupen plin povsem primeren za vojake, ki so tako ali tako vajeni nositi zaščitne obleke in plinske maske. Med civilisti bi v primeru nesreče naleteli na precej manj razumevanja. Po približno 30000 vloženih človek-letih dela vrhunskih strokovnjakov (1500 ljudi je delalo 20 let) je od projekta ostalo le nekaj maket in reaktor, ki danes služi kot spomenik na dvorišču jedrskega raziskovalnega centra.

Nekoč, davnega leta 1961, so v Sovjetski zvezi sestavili prvo samohodno jedrsko centralo, TES-3. TES pomeni Transportirabilna Atomska Elektrocentrala. Šasijo so sestavili v Kirovskem zavodu na osnovi težkega tanka T10, ki so ga rahlo podaljšali. Centrala je bila sestavljena iz štirih vozil (glede tega sem se v oddaji zmotil). Na dveh sta se nahajala reaktor in generator pare, na enem turbine, na enem pa kontrolni center. Sistem so razvili v raziskovalnem centru v Obninsku. Sam reaktor je imel toplotno moč 8MW, električna moč centrale je bila 1.5MW, čeprav je parni generator ustvarjal dovolj pare za pogon generatorja z močjo 2MW. Čas delovanja je bil 250 dni, projekt pa so ustavili, ker bi bil reaktor v primeru, da posadka iz katerega koli razloga ne bi bila več sposobna opravljati svojega dela, lahko nevaren.

Vseeno pa takrat Sovjeti niso odnehali. Nujno so potrebovali nekakšen sistem za napajanje radarskih central, ki so na daljnem severu sledile morebitnim napadom s strani ZDA. Prevoz nafte za napajanje radarskih central je bil zelo drag, zato so upali, da bodo z jedrskimi centralami lahko precej prihranili. V Belorusiji so zato zgradili jedrski raziskovalni center. Center so zgradili 7km stran od Minska, saj so v Minsku izdelovali težke tovornjake, na katere naj bi centralo potem namestili. V centru so med drugim uporabljali ene od prvih sovjetskih računalnikov - Minsk 22 in Minsk 32. S problemi so se ukvarjali več kot 20 let. Sredi 80. let 20. stoletja jim je končno uspelo - ustvarili so Pamir. Moč je bila sicer minimalna - le 630KW, vendar je reaktor deloval v temperaturnem območju od -50 do +50 stopinj Celzija, z enim polnenjem goriva pa bi centrala delovala najmanj leto in pol. Da so dosegli delovanje v tašnem razponu temperatur, so inženirji izdelali poseben hladilni sistem, v katerem je dušikov tetroksid spreminjal agregatno stanje. Tako so uspeli sestaviti sistem na treh tovornjakih - na enem je bila kontrolna soba s prostorom za posadko, na preostalih dveh pa reaktor ter hladilni sistem z generatorjem. Sestavljena sta bila dva primerka, eden je uspešno preživel vsa testiranja, drugi pa je bil še povsem nov, ko so program ustavili. Poleg teh dveh central so postavili tudi posebne stavbe, v katerih bi potem Pamirjem menjali gorivo. Na žalost so po černobilski nesreči delo ustavili. Poleg tega je sistem hlajenja, v katerem se uporablja strupen plin povsem primeren za vojake, ki so tako ali tako vajeni nositi zaščitne obleke in plinske maske. Med civilisti bi v primeru nesreče naleteli na precej manj razumevanja. Po približno 30000 vloženih človek-letih dela vrhunskih strokovnjakov (1500 ljudi je delalo 20 let) je od projekta ostalo le nekaj maket in reaktor, ki danes služi kot spomenik na dvorišču jedrskega raziskovalnega centra.