Nedavno so naši poslanci obravnavali popravke zakona o igrah na srečo. Predlagala ga je vlada. Pozicija ga je hvalila, opozicija kritizirala. Na koncu so popravke sprejeli.
Med popravki je bila tudi tale cvetka:
“Sprejemanje ali posredovanje vplačil, omogočanje dostopa do spletnih strani, preko katerih se je mogoče udeležiti spletnih iger na srečo, oglaševanje ali opravljanje drugih storitev v zvezi s prirejanjem iger na srečo za osebe, ki nimajo koncesije vlade, je v Republiki Sloveniji prepovedano.“
Ta člen so napisali na finančnem ministrstvu, kjer očitno o delovanju interneta nimajo pojma.
Popravek je tako absurden, da sem najprej, ko me je nanj opozoril Siniša, pomislil, da gre za šalo. Ampak na žalost so financarji mislili resno. O resnosti situacije so se razpisali v Delu, svoje mnenje o popravkih pa je na dolgo in široko razložil tudi Žiga Turk.
Glavni problem s predlaganim zakonom je ta, da omejevanje dostopa do spletne strani (naprimer do mojega bloga) sploh ni preprosto. Izvajamo ga lahko na tri načine:
- Z blokado določenih IP naslovov. Problemov pri takšni blokadi je več. Strežnik lahko lastnik preprosto premakne na drug naslov. Blokado lahko uporabniki obidejo tako, da uporabijo enega od mnogih odprtih proxy strežnikov. Poleg tega se na enem IP naslovu lahko nahaja več strežnikov. Takšno blokiranje torej ni učinkovito.
- S spremembo DNS vnosov. DNS vnosi so internetni naslovi, ki preslikajo imena strežnikov v IP naslove. V tem trenutku www.polz.si kaže na naslov 212.235.189.242. Če bi država prisilila ponudnike telekomunikacijskih storitev, da spremenijo DNS vnose, ki jih servirajo uporabnikom, s tem seveda ne bi nikogar res omejili, saj lahko vsak uporabnik popravi datoteko na svojem računalniku ali pa uporabi tuj DNS strežnik in se blokadi tako izogni.
- Z analizo prometa. Ta pristop so ubrali na Kitajskem. Je učinkovit, vendar je za njegovo implementacijo potrebno najprej kupiti opremo, nato pa nadzor izvajati. Ko je oprema enkrat nameščena, je vzpostavljeni sistem mogoče dokaj zlahka uporabiti za cenzuro. Prej ali slej bodo cenzuro tudi izvajali - če ne ta ali naslednja vlada, pa tista, ki pride za njima. Me zanima, kako bi bilo všeč našim poslancem, če bi kdorkoli lahko pregledoval, kakšne točno strani gledajo. Tudi, če to počno doma.
Da ne bom samo pljuval po predlogih, raje predlagam alternativno rešitev: naj vlada omeji nakazila na račune podjetij, ki prirejajo igre na srečo. Če bo pošiljanje denarja na strani, kjer se igra na srečo, mogoče samo s pomočjo kuvert, bo večina igralcev obupala.
Trenutno je zakon ustavil državni svet, ki je nanj vložil veto, vendar ne zaradi nevarnosti cenzure. Zelo verjetno bo torej v ponedeljek, 1. 2. 2010 zakon sprejet. In lahko bomo le še jokali.
Naši poslanci imajo hudo nesrečo. Vsako leto morajo sprejeti na stotine zakonov. Seveda to pomeni, da večine zakonov, ki jih predlagajo in ki jih sprejemajo, niti ne napišejo, niti ne preberejo.
Zakone pišejo strokovnjaki, zaposleni na raznih firmah, ki so za to specializirane, po navodilih naročnikov. V vsaki stranki zakone bere nekaj ljudi, ki so strokovnjaki na nekem področju. Ti ljudje potem povedo, kaj menijo, njihovi strankarski kolegi pa potem volijo v skladu s stališčem svoje strankarske skupine.
In tako lahko finančniki napišejo zakon, ki naj bi upravljal delo ponudnikov telekomunikacijskih storitev. In računalničarji se vprašamo, na katerem svetu živimo mi, na katerem oni. Potem se vprašamo, zakaj bi morali živeti po pravilih, ki bi bila smiselna le v njihovem svetu in kako poskrbeti, da bi se pravila spremenila. Ali pa bi se financarji odselili na svoj, drugi svet. Ali oboje.