Daniel Mellinger, strojnik, se na univerzi v Pensilvaniji ukvarja s štirikopterji. Ta vrsta letal je precej privlačna, saj lahko nosi precejšnje breme, pri primerno zaščitenih rotorjih pa lahko letajo tudi po zaprtih prostorih.

Sedaj znajo štirikopterji izvajati akrobacije, kot je letanje skozi okna in pristajanje na strmih površinah. Bolj nazorno je to prikazano na filmu:

Kdo si ni nikdar želel leteti po nebu kot ptica?

No, če imate na voljo MOČAN ventilator, VR očala in dvigalo za avtomobile, si lahko verjetno omislite nekaj takega.

Pri 3D modeliranju pogosto pride prav, če imamo na voljo že izdelane kose modelov. Recimo, da bi radi animirali nek kipec, ki nam stoji na omari ali pa da bi radi izdelali nek dodatek, ki se tesno prilega nekemu kosu, ki ga že imamo v rokah.

V takšnih situacijah zelo prav pride 3D scanner. Problem je le v tem, da so takšne naprave še pred kratkim stale precej denarja. Sedaj obstaja cenena alternativa v obliki programa - David 3D scanner. Program deluje tako, da objekt, katerega obliko hočemo posneti, postavimo pred kalibracijsko ravnino, nato pa ga osvetljujemo z ravno črto, ki jo izrisuje laser. Iz projekcije črte na kalibracijsko ravnino program izračuna položaj laserja, iz ukrivljene projekcije laserja na površini pa ugotovi obliko objekta. Program omogoča tudi to, da objekt poskeniramo iz več strani in dobljene modele objekta združimo.

Avtor programa David 3D prodaja tudi komplet, v katerem dobite laser, spletno kamero in polno različico programa.

Rezultate skeniranj si lahko ogledate tule.

Obvezni filmčki:

Nakupovanje je lahko dveh vrst. Nakupovanje prve vrste izvajamo, ko gremo v trgovino, ne da bi vedeli, kaj hočemo. Tovrstno nakupovanje je najbolj prijetno, če ga izvajamo v nakupovalnih centrih, kjer sta izbira in razpon cen velika, ali pa na smetišču, kjer je izbira prav tako ogromna, cene pa neprimerno nižje.

Nakupovanje druge vrste izvajamo, kadar vemo točno, kaj bi radi, a ne vemo, kje to dobiti. Obisk trgovine ali nakupovalnega centra se v tem primeru spremeni v mučno odisejado, ki se po prehodenih kilometrih prodajnih polic pogosto konča z neuspehom.

Kadar vemo točno, kaj hočemo, se sedaj lahko tovrstnemu nakupovanju pogosto izognemo. V zadnjih letih se je hitra izdelava prototipov razvila tako daleč, da lahko strojno izdelamo praktično karkoli.

Pri podjetju shapeways prodajajo usluge 3D tiskanja v različnih plastičnih materialih. Kupec jim pošlje 3D model tega, kar bi rad imel, oni pa mu to pošljejo nazaj. Cena modela je odvisna od velikosti modela in od uporabljenega materiala. Pri večini materialov je cena podana na kubični centimeter materiala in sega nekje od $1 do $3 za kubični cm, pri materialih, kot sta steklo in kovina, pa je cena nekje do $10/cm2, čemur je treba dodati še "zagonske stroške", ki so pri steklu okrog $15 in pri kovini okrog $5.

Seveda Shapeways niso edini ponudniki tovrstnih storitev, celo pri nas najdemo podjetja, ki se ukvarjajo s tovrstnimi storitvami, so pa pri Shapeways zaenkrat edini, pri katerih sem cene materialov lahko brez težav našel na njihovi domači strani, ne da bi jim moral prej poslati svoj model.

Poleg tega pri shapeways ponujajo tudi nakup izdelkov, ki vam jih naredijo po meri ali ki so jih naredili ostali uporabniki. Med bolj zmagovitimi je vsekakor vrtni palček z vašim obrazom, pa tudi senčila s poljubnim napisom in prosojni 3D reliefi niso slaba ideja.

Še par filmčkov o procesih izdelave predmetov z različnimi materiali:

Nekoč bomo ljudje naredili robota, ki bo znal sestaviti svojega enakega brata ali dva. Poleg tega bo takšen robot znal izdelati tudi kaj drugega, kar nam pride prav. Proizvodne zmožnosti bodo rasle eksponentno in hitro se bomo znašli v družbi, kjer bo vsaka želja izpolnjena takoj, ko bo dovolj točno izražena.

Prvi korak na poti k tej utopiji je bil storjen z izdelavo reprapa, robota, ki zna z iztiskanjem plastike izdelati vse svoje plastične dele. Za izdelavo svoje kopije še vedno potrebuje človeško pomoč; ljudje moramo tudi priskrbeti ležaje, navojne palice, motorje in elektroniko. Večino delov, ki jih reprap ne zna izdelati, je mogoče dobiti v malo bolje založeni trgovini. Ko je sestavljen, lahko reprap uporabimo za izdelavo praktično česarkoli.

Da bi izdelali svoj prvi reprap, si lahko pomagamo z repstrapom - se pravi robotom, ki je sestavljen iz vnaprej izdelanih kosov in ki lahko iz plastike izdela nadaljnje dele reprapa. Repstrap si lahko naredimo sami, lahko pa ga kupimo - verjetno najpopularnejše podjetje, ki takšne robote prodaja, je makerbot, kjer lahko kupimo cupcake, majhen 3D tiskalnik za približno $950.

Za malo boljšo in obširnejšo predstavitev si lahko ogledate tole predavanje za Google.

Raziskovalci z Univerze v Stanfordu so razvili sistem, ki omogoča paralelno parkiranje z zdrsom. Stvar je posebej impresivna zato, ker se računalniški sistem, ki nadzira avtomobil, sam odloča, na kakšen način bo avto vozil - ali bo uporabil fizikalni model, ki dobro opisuje avtomobil, ko se vozi po navadni cesti, ali pa uporabi naučen postopek za zdrsevanje. Prehod med obema načinoma delovanja je samodejen in gladek, rezultati impresivni - napaka pri parkiranju je le okrog 60cm.

Pri italijanskem podjetju Vislab, ki so ga ustvarili raziskovalci z Univerze v Parmi opremljajo avtonomna vozila. Njihova vozila so že dolga leta sposobna samodejno voziti po avtocestah. V zadnjem času so prišli že tako daleč, da si vsaj enega od svojih avtomobilov upajo spustiti tudi v mestni promet.

To poletje, med 10. julijem in 10. avgustom bodo izvedli veličasten poizkus - dve vozili bodo spustili na pot od Milana do Šanghaja. Sodeč po slikah na njihovi domači strani se bodo naši mali državici izognili, ampak če ne, bo konvoj dveh vozil in štirih tovornjakov s spremljevalno ekipo in opremo vsekakor vreden ogleda.

V filmčku spodaj si lahko ogledate njihovo zadnje avtonomno vozilo, BRAiVE.

Zadnje čase se po Internetu širi zavest, da se vse vrača, vse plača. Na žalost naj bi plačevali tudi licence za uporabo video kodekov - torej kosov programske opreme, ki poskrbijo za to, da lahko preko običajne povezave na Internet gledamo filmčke. Licenca najbolj razširjenega kodeka, h264, namreč predvideva, da bo vsakdo, ki da svoj posnetek na ogled večjemu številu ljudi, za to plačal. Podobno velja za komercialno uporabo posnetkov. Se na Youtube pod vašim domačim filmčkom kažejo reklame? No, ste že komercialni uporabnik. Plačajte.

Problem je v tem, da proizvajalci kamer prodajajo tudi polprofesionalne izdelke, ki breme licenciranja prenašajo na kupce. Primera takih licenc sta licenca(str. 241) za Cannon 5D in licenca za XL H1S / XL H1A. Ostali proizvajalci seveda niso nič boljši.

Vir: OsNews.

Če je verjeti prispevku, objavljenemu na konferenci Usenix SustainIT '10, se vam disk izplača izolirati od vibracij. Preprosta rešitev, škoda, da v Minirami nimam dovolj prostora zanjo.

Da ne bo dolgčas, pojoči diski: