Novi uporabniki GNU/Linux se pogosto prestrašijo, ko se za njihov računalnik usede lokalni guru, odpre neko čudno okno in vanj začne vpisovati čudne čarovniške uroke, računalnik pa mu nazaj izpisuje kupe teksta. V resnici je lupina prav prijazno okolje, v katerem marsikatero nalogo rešimo hitreje, kot če bi klikali. Da pa bi orodno vrstico lahko udobno uporabljali, moramo najprej spoznati nekaj pojmov.
V večini sodobnih operacijskih sistemov so podatki, ki preživijo zaprtje programov, spravljeni v datotekah, datoteke pa v imenikih. Običajno uporabniki do datotek dostopajo z datotečnimi brskalniki (file managerji), kakršnega lahko vidite na sliki:
V namizju Gnome do datotečnega brskalnika pridete tako, da v glavnem meniju izberete Mesta (oz. Places) nato pa izberete karkoli, naprimer Računalnik (Computer):
Če sedaj kliknete na Datotečni sistem (Filesystem), boste prišli do korenskega imenika (root).
Pod Linuxom in podobnimi sistemi se vse datoteke nahajajo v podimenikih korenskega imenika, ne glede na to, na katerem fizičnem disku se nahajajo. Da bi razumeli, kako so urejeni imeniki, je verjetno bolje, če preklopite pogled v način Seznam.
Strukturo imenikov si torej lahko predstavljamo kot drevo, katerega listi so datoteke. Običajno v zapisu poti od korena do nekega lista za ločevanje med imeniki uporabimo znak "/". Tako je naprimer na računalniku, za katerim sedim, pot do privzetega ozadja na namizju /usr/share/backgrounds/warty-final-ubuntu.png
Ker se je Linux razvil na osnovi sistemov, namenjenih hkratnemu delu več uporabnikov, ima vsaka datoteka svojega lastnika. Za lažje sodelovanje datoteka ima datoteka poleg lastnika še skupino (group), ki ji pripada. Za vsako datoteko tako lahko določimo, kdo jo sme brati in kdo sme po njej pisati.
Poleg branja in pisanja pod Linuxom poznamo še tretjo pravico - pravico poganjanja (execute). Vsako datoteko, ki ima nastavljeno to pravico, lahko obravnavamo kot program. Pravico poganjanja lahko v datotečnem brskalniku vklopite z desnim klikom in izbiro Lastnosti (Properties) in potem Pravice (Permissions). Pravico poganjanja se uporablja tudi pri imenikih, kjer uporabniku omogoča pregled seznama datotek v tem imeniku.
Z datotečnim brskalnikom se lahko premaknete tudi en imenik više, tako da kliknete na puščico navzgor. Prav tako se lahko s klikom na ikono premaknete v svoj domači imenik.
Vse doslej opisane operacije lahko opravite tudi v lupini. Ob zagonu lupine se običajno nahajate v vašem domačem imeniku. Med imeniki se premikate z ukazom cd. Naprimer: cd /
Seznam datotek v trenutnem ali kakem drugem imeniku si ogledate z ukazom ls: ls ls /etc ls /home/polz
Pri premikanju iz enega imenika v drugega, lahko vsakič uporabite celotno pot: cd /usr/share/doc
ali pa uporabite posebno pot, ki predstavlja "en imenik višje": cd ..
Poleg ".." obstaja še nekaj posebnih poti: * . -- trenutni imenik * ~ -- domači imenik * ~- -- imenik, kjer smo bili pred zadnjim premikom.
To, v katerem se trenutno nahajamo, ugotovimo z ukazom pwd.