Nekoč davno, v srednji šoli, je znani depresivnež ustvaril naslednjo pesnitev:
ZACETEK:
Mali zeleni moz
Razpokane ustnice se naslanjajo nad lijakom,
(vse pocne ravno tako kot mu je rekel diakon),
potegne ga iz petnih zil - mastic, da ne bo pomote -
in pljune v lijak, v katerem trza krak rjave krote.
Zeleni pljunek, imenujmo ga Ambroz, spolzi,
spolzi, ves masten kot je, skozi stare cevi.
Od podstresja, kjer bela kopalnica stoji,
Ambrozeva pot mimo stare kleti drzi...
Pozabil sem omeniti... to dogaja se na vasi,
kot vsako drugo hiso tudi to greznica krasi.
V podzemlju temnem tiha, smrdljiva jama...
tako odurna, pa vendar ocarljiva in - sama.
V to votlino Amroz prestrasen pripluje
a glej ga zlomka, kamor pripotuje,
tam ni sam; osamljen zeleni mozic ga gleda,
oba preplasena, oba tako bleda!
Ambrozu se posveti, kaj moz z njim storiti hoce -
ker v greznici ni jela, le voda od popoldanske toce,
pojedel ga bo! O groza in strah, sedem krizev in tezav,
nas mastic dosti je ze prezivel, a kako bo to zdrzal?
Mozic se mu pribliza in ga nemudoma posesa,
s hitrim srkom, le delcek sekunde Amrozu se ostane,
vdihne se zadnjic smrdljivi zrak te preklete jame
in se na pot navzdol po suhem grlu poda. [oklepajoca kao-rima]
Mali moz se oblizne zadovoljen in vesel,
sedaj ni vec tako ubog, kar precej je ze debel!
Matevz mu od zgoraj vsak dan nesebicno
poslje mastic ali dva - res licno.
Vsako jutro poslje Matevz navzdol kaksnega zelenega,
v veseli, srecni, zadovoljni simbiozi ali sozitju,
ne zavedajoc se sploh eksistence drug drugega,
zivita Matevz in mozicelj skoraj tako skupaj kot v enem bitju.
.... Pustimo ju, kot tudi vse druge! Naj zivita in zive!....
Opomba Pikice(tm): "To ni sozitje,
pri sozitju imata obe bitji korist,
tu pa zivi od pljunkov le zeleni mozic!"
KONEC